Zlatoporoenca_Bogomila_in_Alojz_Kramberger_iz_Sp._Partinja2Civilni poročni obred je opravil sin zlatoporočenca župan občine Lenart mag. Janez Kramberger.
V novejši zgodovini občine Lenart, gotovo ni primera, da bi sin kot župan opravil civilni zlatoporočni obred svojih staršev. To se je zgodilo v soboto, 5. februarja v cerkvi Sv. Lenarta v Lenartu. Na ta dan sta v krogu domačih in prijateljev praznovala zlati zakonski jubilej Bogomila in Alojz Kramberger iz Sp. Partinja, ki sta prvič pred oltar stopila 12. februarja 1961. leta v cerkvi Sv. Jurija v Slovenskih Goricah.

Slovesna potrditev zakona se je ob civilnem in cerkvenem obredu odvijala v cerkvi. Ob vstopu v cerkev, so jima članice Društva kmečkih žena Lenart, katerega je članica tudi zlata nevesta, pripravile presenečenje. Oblečene v društvene obleke so se zvrstile v špalir, skozi katerega sta k oltarju odhajala zlatoporočenca in njuni svatje. Na koru pa so donele orgle in pesem Cerkvenega pevskega zbora, ki je s svojim petjem in igranjem, popestril zalatoporočno slavje v cerkvi. Naj takoj povemo, da sta melodije cerkvenih orgel z igranjem na saksofon in trobento popestrila vnuka zlatoporočencev Aljaž in Matija Kramberger. Čudovito zlitje tonov orgel in njunega igranja je božalo vsako uho udeleženca te veličastne poroke.

 

Kot je običaj, je najprej potekala civilna poroka, ki jo je opravil sin zlatoporočencev župan Občine Lenart mag. Janez Kramberger. Omenili smo, de je bila poroka nekaj posebnega. A je tudi bila! Kajti sin Janez, že ob pozdravu zlatoporočencev, ni mogel zatreti čustev. Čeprav možakar zrelih let, je k temu dejanju pristopil ganjen, kar se je odražalo v njegovem nastopu. V nagovoru slavljencema, je med drugim dejal: »Draga ata in mama, spoštovani sorodniki, prijatelji in znanci, spoštovani g. dekan in gospod kaplan, lepo pozdravljeni. Zelo sem počaščen, da lahko prisostvujem ob opravilu slovesnosti ob petdeseti obletnici skupnega življenja mojih staršev kot župan naše občine. Draga slavljenca, spoštovana starša! Poročni prstan je otipljiv in viden simbol notranje globoke povezanosti dveh ljudi – dveh src, ki živita v eni ljubezni. Ko si bosta danes ponovno po petdesetih letih izmenjala prstana bo to znak vajine predanosti drug drugemu hkrati pa tudi nam, ki smo del vajine družine. Življenje je dar, ki mu damo vsebino s svojimi dejanji. Z ljubeznijo, z odnosoma do soljudi in okolice. Kljub materialnemu bogastvu življenje bogatijo predvsem vrednote kot so: dom, družina, otroci in domovina. Draga mama in ata! Vajina obljuba drug drugemu pred petdesetimi leti ni zaznamovala le vajina življenja. Zaznamovala je tudi nas in naše družine. Podarila sta nam življenje, bratu Stanku, sestri Milici in meni. V težkih časih sta skrbela za nas, nas vzgajala v krščanski veri, nam privzgojila ljubezen do zemlje in naroda kateremu pripadamo. Vajina poroka je bila torej vajin dar nam in našim družinam. Vse žalostne in nesrečne trenutke, ki so bili v vajinem skupnem življenju, sta premagovala z ljubeznijo drug do drugega, z vero in medsebojno pripadnostjo. Danes ob tej slovesnosti vama želim izreči zahvalo za vse kar sta naredila in ustvarila za nas. Želim vama zdravja, sreče in razumevanja, ter prijetnih trenutkov v krogu vajinih najdražjih.«
Nič manj čustven ni bil nagovor vnukinje Martine Kramberger, ki je med drugim dejala: »Rože si moraš saditi sam in vidva jih sadita in negujeta s svojo ljubeznijo že podest leta. Če imaš rad rože, živali in ljudi si najsrečnejši. Tu in tam vama ponagajamo, mi mladi, saj imamo malce drugačen pogled na svet, pa vendar vedita, da vaju imamo iskreno radi in vaju neizmerno spoštujemo. V vseh teh letih sta nas mnogo naučila o življenju z vajinimi nasveti Z božjo previdnostjo in ljubeznijo bomo nadaljevali svojo življenjsko pot, ki je povezana tudi za vama in koreninami vseh naših prednikov.« Njuno življenjsko zgodbo je na drobno predstavila tajnica občine Metka Vurcer.
Po podpisu in predaji listine in daril občine, je sledil cerkveni obred, ki ga je ob sodelovanju kaplana Damjana Mlinariča opravil dekan in župnik Martin Bezgovšek, ki je v svojem nagovoru zlatopročencema in njunim svatom, spregovoril o duhovni veličini našega bivanja na zemlji. Županu se je zahvali, da je ta veliki dogodek njegovih staršev, v obeh obredih, civilnem in cerkvenem, opravljen v cerkvi, v hiši duhovnosti. Po končanih obredih v cerkvi, je zlatoporočenca, ob odhajanju iz cerkve, z igranjem presenetil Pihalni orkester MOL iz Lenarta. To presenečenje je posledica tega, da njuna vnuka Matija in Aljaž igrata v orkestru. Oba zlatoporočenca sta bila ganjena tega nepričakovanega nastopa orkestra.
Pa še na kratko poglejmo njuni življenjski zgodbi. Bogomila, rojena Zorec, se je rodila 1940 kot prvorojenka od štirih otrok na domačiji Zorec v Zg. Partinju. Osnovno šolo je obiskovala v Jurovskem Dolu. Po poroki se je preselila na domačijo moža v Sp. Partinje in je s svojim možem vse življenje posvetila kmetovanju in skrbi za gospodinjstvo ter vzgoji otrok: sinova Janeza, Stanislava in hčerko Milico, ki so ju obdarili s 7 vnuki. Alojz se je rodil 1937 očetu Alojzu in materi Mariji Kramberger, rojeni Plateis, kot najmlajši od štirih otrok. Osnovno šolo je obiskoval v Lenartu, in vse življenje živi na kmetiji, ki jo je skupaj z ženo Bogomilo prevzel po svojih starših. To je bila vzorna kmetija z več koz 10 ha zemlje, katero je za nekaj ha zmanjšal odvzem zemlje v času nacionalizacije. Starša sta vesela, da si je sin Stanislav doma ustvaril družino in z njo nadaljuje njihovo kmečko tradicijo.
Ob koncu tega nekoliko daljšega prispevka, ker je dogodek zanimiv, nismo mogli krajše, naj omenimo znamenitost tega veselega dogodka Bogomile in Alojza Kramberger ter vseh zlatoporočnih svatov. In, kaj bi bilo še lahko zanimivega? Zanimivo je, da se je slavje, mi smo rekli gostüvanje, odvijalo na domu. Kot je znano, v zadnjih letih skoraj vsa slavja prirejajo po gostiščih ali kmečkih turizmih. To slavje pa se je odvijalo v hiši, kjer zlatoporočenca vsakodnevno sedeta za skupno mizo in uživata dobrote, ki so sad njihovega dela na kmetiji.