Otvoritev_razstave_IKONE_avtorice_Irene_Remic3V četrtek, 8. decembra, je bila v Avli Jožeta Hudalesa, v prostorih Občine Lenart.otvoritev razstave  »IKONE«, avtorice Irene Remic.
Večer so popestrili Vokalna skupina učiteljic iz Voličine, Domen in Ben Šnajder, učenca Konservatorija za glasbo in balet Maribor, Podružnična šola Lenart.

Ikona pomeni v Bizantinski in ruski umetnosti sveto podobo. Ikona ni tisto kar vidimo, je zrcalo božjega in božanskega. Zato so cerkveni očetje Vzhoda imenovali ikone okno v večnost.
Ikone so pisali menihi v duhovnem okolju tišine, molitve in posta, ter tako z izkustvom svetega in nadzemskega doživljali pisanje ikon kot bogoslužje – ne s petjem in besedami, ampak z očmi vere in srca.
Cerkveni oče Sv. Bazilij pripisuje ikonam zelo vzvišeno poslanstvo, ko pravi: »Kakor so evangelisti oznanjali Kristusa z besedo, ga ikonopisci predstavljajo v sliki.«
Človek je ustvarjen po božji podobi. Naj se v njem zrcali vsa skrivnost bitja, ki je postavljena v minljivi čas in določen okoliš, a v svojem hrepenenju hkrati naravnano na večnostno neminljivost.
Človek naj bi vedno bolj oblikoval svoj obraz, svojo notranjo bit, da bi gledal s svetlim pogledom v svet, da bi stopal pogumno na ceste življenja in da bi se mogel smejati ne samo ob sončnih vzhodih, temveč tudi ob dnevih zatona.
Ikona ni namenjena, da bi nahranila naša čustva. Ta vidik ikone ni najbolj važen. Ikona odpira naša duhovna čutila, da bi bili dovzetni za lepoto Božjega.
"Lepota bo odrešila svet" je zapisal Dostojevski.
Ob lepoti ikone se v nas prebudi čaščenje in občudovanje tistega ki ga ikona predstavlja.
V življenju človeka in ikone ni bližnjic. To je pot potrpežljivosti, vztrajnosti, je šola potrpežljivega vztrajanja. Ikona nastaja postopno. Sloj za slojem ikonopisec nanese barvo, skozi katero odsevajo vsi prejšnji nanosi. Razmerje barvnih pigmentov, ki jih vmeša v jajčni rumenjak in vodo, je stvar določenega vedenja, predvsem pa je stvar zaznave in čutenja. Ikonopisec mora v šoli postopnega prebujanja osvobajati sebe in po sebi ikono v smer svetlenja. To je zgodba zorenja ikonopisca. Dokler v nekem trenutku ne zazna, da to, kar se prebuja pred njim, ni le slika, ampak je navzočnost. Ta trenutek je v ikonopisju vedno znova nepopisno lep. Ikonopisec ugotovi, da ni sam. Od tistega trenutka je nastajanje ikone rast v prijateljevanju. Na tej stopnji ikone ikonopisje postane užitek, osvoboditev – na podobi so vedno svetlejše in jasnejše plasti svetlobe.

Irena Remic je svoj prosti čas nadgradila s plemenito likovno govorico.

Do umetnosti je imela vedno poseben odnos. V času svojega aktivnega življenja je dajala prednost družini in karieri, nikoli pa ni pretrgala tanke niti, ki jo je vodila v svet likovne ustvarjalnosti. Šele v času svoje upokojitve je našla čas zase, za svojo tiho željo, da se preizkusi v likovnem ustvarjanju. Privlači jo slikarstvo kot tudi kiparstvo. Lotila se je obeh zvrsti. Aktivno se je začela izobraževati na obeh področjih v delavnicah in seminarjih in leta 2005 postala članica Kulturnega društva likovnih ustvarjalcev Zgornje Savinjske doline GAL. Mentorji Milica Zupan, Robert Klančnik, Igor Bahor, Denis Senegačnik Simon Macuh Stojan Kneževič in Jure Repenšek so ji pustili velik pečat. Rada se preizkuša v akvarelu in oljni tehniki, motivi pa so predvsem krajina in cvetje. V kiparstvu je zvesta glini. V njej izdeluje skulpture, reliefe, kot tudi okrasno in uporabno keramiko .

Slednji od mentorjev Jure Repenšek pa jo je na delavnici ikonopisja navdušil za pisanje ikon. Čopič in kiparsko modelirko vse bolj zamenjuje lesena plošča na kateri nastajajo verske podobe in zgodbe. Ikone so jo prevzele. Piše jih na star način, na grundirano leseno podlago v tehniki jajčne tempere. Motivika ikon, čutnost, odsev miline, nežnost, podobe svetnikov, prizori in zgodbe iz njihovih življenj, ki se nikoli ne zaključijo, so jo prevzeli. Ikonopisje je nikoli dokončana zgodba, zato jo delo potegne vase, da kot umetnica išče nove vedno boljše rešitve za predloženi motiv.

Mati božja je njen priljubljen in najpogostejši motiv na ikonah.
Motive izbira z grškega, ruskega, ukrajinskega in balkanskega področja. S preslikavo motivov neznanih avtorjev ne izgublja glavnih potez predloge, hkrati pa sama ustvarja in pušča na ikoni svojo sled. Tako je ikona izvirna stvaritev, v katero vtke tudi del sebe, svojega doživljanja.

Vedno znova skuša doseči liričnost, čistost in vedrino, skratka enotnost lepega in dobrega, kar ikona lahko odseva. Da bi to lahko videli, se morate odpreti, gledati s srcem, naj bo s srcem tudi v nadaljnjem ustvarjanju Irene Remic.