IMG_9311Proslava ob slovenskem kulturnem prazniku je potekala v torek, 7. februarja, v kulturnem domu Voličina. Na proslavi ob so nastopili:
Dijakinje Prve gimnazije Maribor:
Anuša Petr in Ana Medved, violina in kitara Ana Medved in Petra Granda, kitara in flavta,
mentorica prof. Polona Meke Ožinger

 


Učenci Konservatorija za glasbo in balet Maribor, Podružnična šola Lenart:
Ben in Domen Šnajder, harmonika 3. r.
mentor: Kristijan Brus
Anja Zorjan, harmonika 5. r.
Mentor: Kristijan Brus
Trio trobent: Simon Štelcer, Matija Kramberger, Blaž Trobas
mentor: Simon Štelcer
Trio flavt: Klementina Breznik, Špela Rojht, Lara Dreu
mentorica: Špela Kržan
Vanja Fekonja, vokal in Slavica Kurbus, klavir
Vokalna skupina Kresnice
Zala Čuček, klavir in Jerneja Breznik, flavta
Nastopajoči so ustvarili lep kulturni program, v govoru je dr. Fanika Krajnc Vrečko govorila o pomenu kulture za današnji čas.

 

Slovenski kulturni praznik - občina Lenart - Voličina, 7. 2. 2012

Vsak dan naj bo dan naše živete kulture

Ko praznujemo praznik kulture, je prav, da spomnimo, kaj kultura sploh je, kaj nam pomeni kot narodu in vsakemu posamezniku: beseda kultura sama po sebi izhaja iz latinskega glagola colo in njegovih izpeljank colere, colui, cultus, kar v slovenščini poimenujemo obdelujem, in to v prvotnem smislu obdelujem polje. Beseda sama torej združuje dva osnovna pomena: človek se po njej razlikuje od vse ostale narave, katere nerazdružljivi del je, saj cultus pomeni češčenje, hkrati pa je z naravo neločljivo povezan, ker jo obdeluje.

V antropološkem pomenu označuje beseda kultura celoto življenjskih pogojev, ki človeka omogočajo in jih je ta izumil oziroma ustvaril, da bi preživel. Kultura je tako sklop vseh tehničnih, družbenih in obrednih znanj ter veščin, dejavnosti in obnašanj, ki so značilna za določeno družbo in se prenašajo iz roda v rod z vzgojo in kultiviranjem. V tem pomenu je kultura način življenja neke družbe od priprave hrane in pomivanja posode vse do postavljanja vladarjev in pokopa svojih mrtvih. Če kultura označuje vse kolektivne načine življenja v določeni družbi, potem ni nekulturne družbe. Govorimo lahko le o različnih civilizacijah in kulturah različnih obdobij.

Vsako kulturo lahko razumemo kot celovit sklop simbolnih sistemov, med katerimi so na prvem mestu jezik, zakonska pravila, gospodarski odnosi, umetnost, znanost, religija. Vse te odnose lahko uravnava in vodi edino le človek, ki se od vse ostale narave loči po najpomembnejšem simbolnem sistemu, to je jeziku. Človeška beseda, ki se združuje v govor, govorico in jezik, je tista osnovna kategorija, ki človeka loči od živali. Jezik je tisto izrazno sredstvo, s katerim more človek kot posameznik in kot predstavnik nekega naroda izraziti svoja prvinska in najgloblja čustva do sebe, do sočloveka, do naravnega in nadnaravnega. Razvoj jezika sovpada z razvojem kulture in civilizacije, v našem primeru celo z razvojem nacije ali naroda. Slovenski narod se je tesno oblikoval skupaj z razvojem slovenskega jezika, ki je v konkretnih zgodovinskih in gospodarskih okoliščinah pod okriljem umetnosti, znanosti in religije vzpostavil temeljni simbolni sistem, pri čemer mislimo na knjigo, in to knjigo v slovenskem jeziku.

Ni naključje, da smo si Slovenci za svoj kulturni praznik ali praznik slovenske kulture izbrali dan, ko se spominjamo obletnice smrti umetnika, in to umetnika besede. Glede na to, da se kultura in umetnost med seboj prepletata in druga drugo pogojujeta, lahko rečemo, da živimo znotraj kulture, ki jo je oblikovala umetnost, in to v najzgodnejši dobi - besedna umetnost. Primož Trubar je Slovencem pred 512 leti dal prvo knjigo, natisnjeno v slovenskem jeziku, s katero je želel v domačem jeziku približati religijo. France Prešeren je slovenski jezik dvignil visoko na umetniško raven, in s sprejetjem njegove Zdravljice za svojo himno smo se Slovenci zavestno odločili, da nas nekoč sporne Prešernove besede »edinost, sreča, sprava« ne ovirajo več pri tem, da si ne bi želeli, naj bo s sveta pregnan prepir. Anton Martin Slomšek, po katerem se je ob svojem nastanku imenovala stavba, v kateri smo se danes zbrali, je sredi 19. stoletja svoje rojake opominjal, da je greh, sramovati se svojega jezika, ga zatajiti ali celo pozabiti. Kot najvišjo moralno obvezo je postavil spoštovanje do staršev, ki otroke vzgajajo v spoštovanju do maternega jezika in ljubezni do svojega naroda. Hkrati je opozoril na lažnivo in neprijazno govorjenje, ki je vir zla in pohujšanja ter mori človekovo dušo.

Sama se spominjam očetovih besed, ko nas je otroke učil, da grdo govorjenje ali preklinjanje ni samo greh, ampak je stvar človekove kulture. S tem svojim naukom je kulturo postavil nad vse vrednote, ki smo jih otroci mogli doumeti in razumeti. Beseda kultura nam je bila sveta in šele kasneje sem razumela, da je oče ne zgolj instinktivno temveč zavestno svojo kulturo prenašal na nas, otroke. Poleg ljubezni do knjige in širnih svetov nam je odpiral vrata v zakladnico domačnosti, sosedstva, slovenstva, v zakladnico vsega lepega, kar nosijo v sebi Slovenske Gorice. Navezanost na ta del ožje domovine mi vedno pogosteje budi zavest, da moramo tudi v Slovenskih Goricah opozarjati na naše izročilo, na našo zgodovino in kulturo, ki so jo pred nami živeli povečini skromni vendar zavedni predniki.

Slovenski kulturni praznik je zato priložnost, da spomnimo na naše slovenskogoriške rojake, ki so s svojim delom in zgledom pričali za kulturo v najširšem pomenu te besede. Naši predniki na širšem lenarškem območju so poznali politično kulturo, saj so se med drugim borili za zedinjeno Slovenijo (sredi trga smo jim pred štirimi leti postavili spominsko ploščo), s svojim delom so ustvarjali jezikovno in slovstveno kulturo (Anton Murko, Jožef Muršec, Lovro Vogrin), s skrbjo za razvoj živinoreje, sadjarstva in vinogradništva so gojili kmetijsko kulturo (Dominik Čolnik od Treh kraljev, mlinar Mihael Schönwetter iz Sp. Gasteraja, vinogradnik Franc Postič od sv. Ane), številni znani duhovniki so skrbeli za širjenje jezikovne in duhovne kulture ter gradili in vzdrževali cerkve po krajevnih središčih, ki so danes najlepši spomeniki sakralne arhitekture. Zdravniki Krambergerji, živinozdravnik Zavernik, zdravilec Korošec, številni sodelavci ljubiteljske kulture sredi minulega stoletja, številni neimenovani zidarji, tesarji, pokrivači, kolarji, krojači, čevljarji in še bi lahko naštevali - vsi so oblikovali našo kulturo, kulturo slovenskogoriškega človeka v njegovem bivanju od rojstva pa do smrti.

Žal, bi nam vsi ti nekdanji nosilci kulture danes morali zastaviti vprašanje, kaj se je zgodilo z njihovo doto, ki so nam jo zapustili: kakšen je naš sedanji odnos do slovenskega jezika, ali naši otroci poznajo pristno slovenskogoriško narečje, kaj se je zgodilo s pokrajino, ki jo kazijo kričeča, živobarvna pročelja hiš, v katerih domujejo s potrošništvom zasvojeni posamezniki. Ali so zaraščena polja, zapuščeni sadovnjaki, zamuljeni potoki in opuščeni ribniki odraz tiste skrbi za slovensko zemljo, ki je stoletja nazaj povezovala skromnega in pridnega slovenskogoriškega človeka v čudovitem sosedstvu. Ta in podobna vprašanja se mi zastavljajo ob kulturnem prazniku, ko gledam našo širšo kulturo, kulturo bivanja.

Ko pogledam nekoliko ožje in spomnim na tako imenovano visoko kulturo, pa je pogled v prihodnost vseeno jasnejši in vedrejši. V občini Lenart danes živi veliko mladih in manj mladih ustvarjalcev, ki s svojo umetniško poustvarjalnostjo in delovanjem znotraj različnih društev in institucionalnih kulturnih organizacij obujajo tradicijo kulturnega ustvarjanja po krajevnih središčih. Naloga vseh nas, starejših je, da jih pri njihovem delu spodbujamo, vsakokratna občinska oblast pa naj jih predvsem finančno podpira. Le tako se nam ne bo treba bati za ohranitev našega ožjega kulturnega prostora, ki ga moramo za vsako ceno ohraniti sredi preteče globalizacijske podobe sveta brez narodne in kulturne identitete.

Nataša Kramberger je v intervjuju, ki ga je z njo opravila Barbara Jurša, povedala: »Vse je na dosegu roke in vse je razdelano na prafaktorje. Kdo bi se tukaj še znašel, si mislim, to je ena sama zmeda, milijarda svetov na enem samem, milijarda zemelj na eni sami, vse pa šiba s hitrostjo Airbusa A380, medtem ko duše klamoterijo od zadaj ... Če bi slikala, bi imela barve, če bi skladala, bi imela note, jaz pa pišem, torej imam besede, v vseh njihovih zvenih in oblikah, one so tiste, ki dajejo resničnost literarnemu dogodku, in jaz želim, da je vsak literarni dogodek v moji knjigi točno tak – resničen, ali bolje: verjeten, začuten, da bralca takoj postavi tja, kamor je treba, in da mu zazveni v ušesih.

Naj nam danes v ušesih zazvenijo besede, melodije, slikarske, fotografske, arhitekturne in kiparske stvaritve, ki jih prepoznavamo v umetnosti, v tako imenovani visoki kulturi. To pa naj nas spomni, da imamo svojo kulturo, kulturo bivanja, kulturo rojstva in smrti, kulturo medosebnih in medsebojnih odnosov; ne samo kulturni praznik, vsak dan naj bo dan naše živete kulture, ki smo jo prejeli od naših staršev in ki jo bomo izročili svojim otrokom, da bodo ponosni na svoje pokolenje, na svoj rod in svojo lepo deželo tukaj, sredi sončnih Slovenskih Goric.

Fanika Krajnc-Vrečko

Zadnjič posodobljeno (Sreda, 03 December 2014 09:01)