V petek, 27. novembra 2015  so se v kulturnem domu v Zavrhu zgodile 30. Maistrove prireditve.  Pred pričetkom programa v dvorani završkega kulturnega doma so ob zvokih Pihalne godbe  MOL, ob častni straži vojakov Slovenske vojske, venec h kipu generala Maistra položili: poveljnik 74. Pehotnega polka, podpolkovnik Venčeslav Lorbek, Aleš Arih in župan mag. Janez  Kramberger.

Kot je tradicija Maistrovih prireditev, se je program pričel s predstavitvijo dveh strokovnih tem. Dr. Marjan Toš je orisal dogajanje v naših krajih med II. svetovno vojno, v strokovnem predavanju, ki ga je naslovil Slovenske gorice v okupirani Slovenski Štajerski 1941-1945. Profesor Aleš Arih je ob projekciji zanimivo in doživeto predstavil Likovne  upodobitve generala Maistra. Kot poznavalec in zgodovinar je z besedo kritično ošvrknil razne neposrečene kiparske stvaritve in likovne upodobitve generala Maistra, pohvalil pa je  tiste, ki so z umetniško veličino poklon generalu.

V kulturnem programu so nastopili Fantje izpod Vurberga, ki so  obiskovalce navdušili z ubranim petjem starih slovenskih narodnih in ljudskih pesmi. Domačinka  Aleksandra Papež je doživeto pripovedovala zgodbo Toneta Partljiča Deklica in general in obudila spomin na srečanja Kate Lešnik z generalom Maistrom. Lep program so pripravili tudi učenci Glasbene šola Lenart Gašper Waldhütter, ki je zaigral na harmoniko, Larissa Vogrin in Katarina Šuster  s klavirsko skladbo. S slovensko poezijo sta program popestrila učenka OŠ Voličina Ajla Ana Egghart in dijak Žiga Strmšek. S pesmijo Počiva jezero v tihoti so kulturni spored z zvoki flavte in kitare zaključili Jerneja in Klementina Breznik ter Jure Recek.

Govorniki na prireditvi so bili podpredsednica Turističnega  društva Rudolf Maister Vojanov Zavrh Dragica Bezjak, podpolkovnik Venčeslav Lorbek in župan Janez Kramberger, ki je v nagovoru poudaril, da Rudolf Maister »ni bil le sposoben vojaški strateg in vodja, bil je velik duh in intelektualec. Osebnost, ki je s svojim pogumom in odločnostjo spremenila tok zgodovine in je daljnosežno vplival na geografske meje današnje  države Slovenije. Severna meja ni le kos ozemlja, ampak veliko več, je to, kar  nam danes pomenijo dom, domovina, slovenstvo, slovenski jezik in kultura.« V nadaljevanju je dejal, da je je sedanja slovenska politika neodločna v dejanjih in odločitvah, potreben bi nam bil nov Maister in maistri.

Maistrove prireditve živijo, kar dokazujejo številni obiskovalci prireditve v polni dvorani završkega kulturnega doma. Z  lepim in raznolikim kulturnim programom, zanimivimi strokovnimi temami in nagovori so  letošnje prireditve dostojen spomin na generala Maistra,  njegova dejanja in ohranjajo domoljubno zavest. Na snidenje na 31. Maistrovih prireditvah!

 OHRANIMO MAISTROVE PRIREDITVE NA ZAVRHU

Maistrovi borci, ki so dolga leta navdušeno obiskovali istoimensko spominsko sobo na Zavrhu, so nekje v »daljavi« hvaležni vsem, ki že 30 let ohranjamo prireditev, ki je posvečena njim, predvsem pa njihovemu ljubljenemu generalu Maistru, kot je to pogosto  izrekal Zmago Porekar,  zadnji predsednik Zveze borcev-prostovoljcev za severno mejo.

Res, Zavrh je lahko ponosen na dolgoletno neprekinjeno čaščenje, ne samo Maistra in njegovih borcev, ampak tudi tistih posameznikov in skupin, ki so ustvarili pogoje, da danes živimo v svoji državi. In prav to je želel in uresničil general Maister.

 Ko govorimo o odnosu do Maistra, še zlasti po njegovi prisilni upokojitvi, je treba odločno izpostaviti Zavrh. Prvi si je drznil uporabiti njegovo ime za razna poimenovanja in postavitev obeležja. Prvi je zaobšel ideološke predsodke in začel spontano častiti človeka z njegovimi plemenitimi vrlinami. In prav v tem vidim simbol domoljubja na Zavrhu.

Danes ga žal vse bolj pogrešamo na vseh nivojih javnega delovanja.

Ne čutim se poklicanega, da bi našteval vse tiste, ki so trideset let ustvarjali in bogatil našo prireditev. To zna in zmore kolega zgodovinar, dr. Marjan Toš. S številnimi prispevki in javnimi nastopi je ovrednotil »fenomen« Zavrh. In to korektno, predvsem pa potrebno.

Zato menim, da je moralna dolžnost Turističnega društva Rudolf Maister –Vojanov Zavrh, občine Lenart, Slovenske vojske in pravih domoljubov, da ohranimo in plemenitimo Maistrov duh na Zavrhu. To bomo počeli lažje in uspešno,če bo nekdanja Štupičeva, danes Fekonjeva vila, odprla vrata in nam omogočila postavitev razstave o ljudeh in dogodkih, ki so pomembni za Slovenske gorice, pa tudi za širši slovenski prostor. Bodimo optimisti, Maister je bil več kot to!

Darja Ornik, začnite pripravljati vabilo za 31. Maistrove prireditve na Zavrhu. Zagotovo se vidimo.

Aleš Arih, pobudnik Maistrovih prireditev na Zavrhu

70 LET POZNEJE – SLOVENSKE GORICE V OKUPIRANI SLOVENSKI ŠTAJERSKI

”Ob tridesetletnici Maistrovih prireditev na Zavrhu zaokrožujemo programsko podobo tega spominjanja na Maistra in njegove soborce. Letošnja tema sovpada  s 70-obletnico konca druge svetovne vojne in zmage nad nacifašizmom. Vojne, v  kateri so se uporniki, borci antifašisti, domoljubi in svobodomiselni ljudje vseh nazorovi  uprli nameri okupatorja, da uniči slovenstvo ob severni meji in na slovenskem Štajerskem nasploh. Maistrovo uporništvo in zmagoviti duh v bojih za severno slovensko mejo in slovenski Maribor je živel tudi v partizanskih borcih, med katerimi je bilo tudi okoli 1300 Maistrovih borcev iz časa 1918/19. Vse to nas zavezuje k dostojnemu zgodovinskemu spominu in iskanju objektivne resnice o času, ki je na slovenskem Štajerskem pomenil najglobljo zarezo v narodno telo. Ne smemo namreč pozabiti, da so nacisti želeli Slovence kot narod povsem uničiti.Zato je bila tema vključena v strokovni del letošnjih Maistrovih prireditev, za kar se organizatorjem lepo zahvaljujem”, je v uvodu predavanja na Zavrhu poudaril dr. Marjan Toš.

Po šestoaprilskem napadu sil osi na Kraljevino Jugoslavijo leta 1941 je bila Dravska banovina – torej jugoslovanska Slovenija, razdeljena med italijanske in nemške okupatorje. Slednji so za nekaj dni zasedli tudi Prekmurje in ga nato že 16. aprila 1941 prepustili Madžarom. Natančneje je Hitler razdelil in razmejil Slovenijo v posebnih navodilih o razkosanju Jugoslavije z dne 12. aprila 1941. Navodila so določala, da slovensko Štajersko, Koroško, Gorenjsko, Mežiško dolino, Obsotelje in Posavje  ter štiri nemške vasi v Prekmurju dobijo Nemci. Ta del okupirane Slovenije so nemški okupatorju razdelili v dve upravni enoti: v spodnjo Štajersko s sedežem v Mariboru in kasneje v Gradcu ter zasedena območja Koroške in Kranjske s sedežem na Bledu in kasneje v Celovcu. V spodnjo Štajersko so vključili tudi dele okrajev Dravograd, Kamnik, Litija in Krško. Po prvotnih načrtih naj bi okupirana območja 1. oktobra 1941 priključili k rajhu. Formalno pravno so načrtovano priključitev odlagali, najprej iz personalnih razlogov, kasneje pa zaradi narodno-osvobodilnega gibanja. Formalno-pravne priključitve nato ni bilo nikoli, a v praksi so oblasti v obeh  okupacijskih enotah delovale in ukrepale, kot da gre za del nemškega rajha, z uveljavitvijo rasne in ostale nacistične zakonodaje. Nemški okupacijski sistem je bil do potankosti načrtovan in izgrajen za učinkovito delovanje. In to se je odražalo tudi v osrednjih Slovenskih goricah.

Nacisti so se aprila 1941 na slovenskem Štajerskem odločili za okupacijski sistem šefa civilne uprave, kakršnega so uvajali v okupiranih pokrajinah, do katerih so imeli poseben interes in bi jih radi čim prej vključili v tretji rajh. V prvih treh mesecih okupacije so nacisti še pustili takšno upravno razdelitev zasedenega ozemlja (okraji, občine), kot so jo našli, in so jo le nekoliko spremenili. Julija 1941 so nacisti okupirano slovensko Štajersko razdelili na pet podeželskih (Maribor, Celje, Ptuj, Brežice in Trbovlje) in mestno okrožje (Maribor), nekdanji ljutomerski okraj pa so v upravnem pogledu priključili okrožju Radgona na avstrijskem Štajerskem. Zaradi pomanjkanja nemškega uradništva in z namenom, da bi bila uprava na slovenskem Štajerskem enaka kot v pokrajinah nekdanje Avstrije, so nacisti na slovenskem Štajerskem poleti 1941 ukinili okraje in uvedli okrožja. Osrednje Slovenske gorice so spadale pod okrožje Ptuj. Širše lenarško območje je bilo med nemško okupacijo 1941 – 1945 deležno vseh ukrepov nacistične raznarodovalne politike, s katerimi so želeli deželo čim prej ponemčiti, je v svojem strnjenem predavanju poudaril  dr. Marjan Toš, sicer dolgoeltni sodelavec Maistrovih prireditev na Zavrhu.

Nanizal je tudi podatke o žrtvah vojne 1941 – 1945 in zaradi nje na Slovenskem in tudi na lenarškem območju in pri tem izpostavil, da se z žrtvami ne sme manipulirati in jih tudi ne uporabljati za dnevno-politične ali strankarske namene. Izpostavil je nujnost pietetnega ravnanja z vsemi žrtvami vojne 1941-1945  in zaradi nje/izvensodni povojni poboji, ideološka obračunavanja/ in omenil postavitev spomenika vsem žrtvam zbirnega povojnega taborišča v Hrastovcu. Namenjen je trajnemu spominu na tiste, ki so bili v Hrastovcu umorjeni ali so umrli zaradi slabih  higienskih razmer, šibkega zdravja in hudega pomanjkanja.

dr. Marjan Toš                                                                       

L4558-02L4558-05L4558-10L4558-11L4558-13L4558-16L4558-17L4558-19L4558-23L4558-26L4558-29L4558-31L4558-35

Zadnjič posodobljeno (Petek, 04 December 2015 13:06)