Novice 2015

V petek, 27. novembra 2015  so se v kulturnem domu v Zavrhu zgodile 30. Maistrove prireditve.  Pred pričetkom programa v dvorani završkega kulturnega doma so ob zvokih Pihalne godbe  MOL, ob častni straži vojakov Slovenske vojske, venec h kipu generala Maistra položili: poveljnik 74. Pehotnega polka, podpolkovnik Venčeslav Lorbek, Aleš Arih in župan mag. Janez  Kramberger.

Kot je tradicija Maistrovih prireditev, se je program pričel s predstavitvijo dveh strokovnih tem. Dr. Marjan Toš je orisal dogajanje v naših krajih med II. svetovno vojno, v strokovnem predavanju, ki ga je naslovil Slovenske gorice v okupirani Slovenski Štajerski 1941-1945. Profesor Aleš Arih je ob projekciji zanimivo in doživeto predstavil Likovne  upodobitve generala Maistra. Kot poznavalec in zgodovinar je z besedo kritično ošvrknil razne neposrečene kiparske stvaritve in likovne upodobitve generala Maistra, pohvalil pa je  tiste, ki so z umetniško veličino poklon generalu.

V kulturnem programu so nastopili Fantje izpod Vurberga, ki so  obiskovalce navdušili z ubranim petjem starih slovenskih narodnih in ljudskih pesmi. Domačinka  Aleksandra Papež je doživeto pripovedovala zgodbo Toneta Partljiča Deklica in general in obudila spomin na srečanja Kate Lešnik z generalom Maistrom. Lep program so pripravili tudi učenci Glasbene šola Lenart Gašper Waldhütter, ki je zaigral na harmoniko, Larissa Vogrin in Katarina Šuster  s klavirsko skladbo. S slovensko poezijo sta program popestrila učenka OŠ Voličina Ajla Ana Egghart in dijak Žiga Strmšek. S pesmijo Počiva jezero v tihoti so kulturni spored z zvoki flavte in kitare zaključili Jerneja in Klementina Breznik ter Jure Recek.

Govorniki na prireditvi so bili podpredsednica Turističnega  društva Rudolf Maister Vojanov Zavrh Dragica Bezjak, podpolkovnik Venčeslav Lorbek in župan Janez Kramberger, ki je v nagovoru poudaril, da Rudolf Maister »ni bil le sposoben vojaški strateg in vodja, bil je velik duh in intelektualec. Osebnost, ki je s svojim pogumom in odločnostjo spremenila tok zgodovine in je daljnosežno vplival na geografske meje današnje  države Slovenije. Severna meja ni le kos ozemlja, ampak veliko več, je to, kar  nam danes pomenijo dom, domovina, slovenstvo, slovenski jezik in kultura.« V nadaljevanju je dejal, da je je sedanja slovenska politika neodločna v dejanjih in odločitvah, potreben bi nam bil nov Maister in maistri.

Maistrove prireditve živijo, kar dokazujejo številni obiskovalci prireditve v polni dvorani završkega kulturnega doma. Z  lepim in raznolikim kulturnim programom, zanimivimi strokovnimi temami in nagovori so  letošnje prireditve dostojen spomin na generala Maistra,  njegova dejanja in ohranjajo domoljubno zavest. Na snidenje na 31. Maistrovih prireditvah!

 OHRANIMO MAISTROVE PRIREDITVE NA ZAVRHU

Maistrovi borci, ki so dolga leta navdušeno obiskovali istoimensko spominsko sobo na Zavrhu, so nekje v »daljavi« hvaležni vsem, ki že 30 let ohranjamo prireditev, ki je posvečena njim, predvsem pa njihovemu ljubljenemu generalu Maistru, kot je to pogosto  izrekal Zmago Porekar,  zadnji predsednik Zveze borcev-prostovoljcev za severno mejo.

Res, Zavrh je lahko ponosen na dolgoletno neprekinjeno čaščenje, ne samo Maistra in njegovih borcev, ampak tudi tistih posameznikov in skupin, ki so ustvarili pogoje, da danes živimo v svoji državi. In prav to je želel in uresničil general Maister.

 Ko govorimo o odnosu do Maistra, še zlasti po njegovi prisilni upokojitvi, je treba odločno izpostaviti Zavrh. Prvi si je drznil uporabiti njegovo ime za razna poimenovanja in postavitev obeležja. Prvi je zaobšel ideološke predsodke in začel spontano častiti človeka z njegovimi plemenitimi vrlinami. In prav v tem vidim simbol domoljubja na Zavrhu.

Danes ga žal vse bolj pogrešamo na vseh nivojih javnega delovanja.

Ne čutim se poklicanega, da bi našteval vse tiste, ki so trideset let ustvarjali in bogatil našo prireditev. To zna in zmore kolega zgodovinar, dr. Marjan Toš. S številnimi prispevki in javnimi nastopi je ovrednotil »fenomen« Zavrh. In to korektno, predvsem pa potrebno.

Zato menim, da je moralna dolžnost Turističnega društva Rudolf Maister –Vojanov Zavrh, občine Lenart, Slovenske vojske in pravih domoljubov, da ohranimo in plemenitimo Maistrov duh na Zavrhu. To bomo počeli lažje in uspešno,če bo nekdanja Štupičeva, danes Fekonjeva vila, odprla vrata in nam omogočila postavitev razstave o ljudeh in dogodkih, ki so pomembni za Slovenske gorice, pa tudi za širši slovenski prostor. Bodimo optimisti, Maister je bil več kot to!

Darja Ornik, začnite pripravljati vabilo za 31. Maistrove prireditve na Zavrhu. Zagotovo se vidimo.

Aleš Arih, pobudnik Maistrovih prireditev na Zavrhu

70 LET POZNEJE – SLOVENSKE GORICE V OKUPIRANI SLOVENSKI ŠTAJERSKI

”Ob tridesetletnici Maistrovih prireditev na Zavrhu zaokrožujemo programsko podobo tega spominjanja na Maistra in njegove soborce. Letošnja tema sovpada  s 70-obletnico konca druge svetovne vojne in zmage nad nacifašizmom. Vojne, v  kateri so se uporniki, borci antifašisti, domoljubi in svobodomiselni ljudje vseh nazorovi  uprli nameri okupatorja, da uniči slovenstvo ob severni meji in na slovenskem Štajerskem nasploh. Maistrovo uporništvo in zmagoviti duh v bojih za severno slovensko mejo in slovenski Maribor je živel tudi v partizanskih borcih, med katerimi je bilo tudi okoli 1300 Maistrovih borcev iz časa 1918/19. Vse to nas zavezuje k dostojnemu zgodovinskemu spominu in iskanju objektivne resnice o času, ki je na slovenskem Štajerskem pomenil najglobljo zarezo v narodno telo. Ne smemo namreč pozabiti, da so nacisti želeli Slovence kot narod povsem uničiti.Zato je bila tema vključena v strokovni del letošnjih Maistrovih prireditev, za kar se organizatorjem lepo zahvaljujem”, je v uvodu predavanja na Zavrhu poudaril dr. Marjan Toš.

Po šestoaprilskem napadu sil osi na Kraljevino Jugoslavijo leta 1941 je bila Dravska banovina – torej jugoslovanska Slovenija, razdeljena med italijanske in nemške okupatorje. Slednji so za nekaj dni zasedli tudi Prekmurje in ga nato že 16. aprila 1941 prepustili Madžarom. Natančneje je Hitler razdelil in razmejil Slovenijo v posebnih navodilih o razkosanju Jugoslavije z dne 12. aprila 1941. Navodila so določala, da slovensko Štajersko, Koroško, Gorenjsko, Mežiško dolino, Obsotelje in Posavje  ter štiri nemške vasi v Prekmurju dobijo Nemci. Ta del okupirane Slovenije so nemški okupatorju razdelili v dve upravni enoti: v spodnjo Štajersko s sedežem v Mariboru in kasneje v Gradcu ter zasedena območja Koroške in Kranjske s sedežem na Bledu in kasneje v Celovcu. V spodnjo Štajersko so vključili tudi dele okrajev Dravograd, Kamnik, Litija in Krško. Po prvotnih načrtih naj bi okupirana območja 1. oktobra 1941 priključili k rajhu. Formalno pravno so načrtovano priključitev odlagali, najprej iz personalnih razlogov, kasneje pa zaradi narodno-osvobodilnega gibanja. Formalno-pravne priključitve nato ni bilo nikoli, a v praksi so oblasti v obeh  okupacijskih enotah delovale in ukrepale, kot da gre za del nemškega rajha, z uveljavitvijo rasne in ostale nacistične zakonodaje. Nemški okupacijski sistem je bil do potankosti načrtovan in izgrajen za učinkovito delovanje. In to se je odražalo tudi v osrednjih Slovenskih goricah.

Nacisti so se aprila 1941 na slovenskem Štajerskem odločili za okupacijski sistem šefa civilne uprave, kakršnega so uvajali v okupiranih pokrajinah, do katerih so imeli poseben interes in bi jih radi čim prej vključili v tretji rajh. V prvih treh mesecih okupacije so nacisti še pustili takšno upravno razdelitev zasedenega ozemlja (okraji, občine), kot so jo našli, in so jo le nekoliko spremenili. Julija 1941 so nacisti okupirano slovensko Štajersko razdelili na pet podeželskih (Maribor, Celje, Ptuj, Brežice in Trbovlje) in mestno okrožje (Maribor), nekdanji ljutomerski okraj pa so v upravnem pogledu priključili okrožju Radgona na avstrijskem Štajerskem. Zaradi pomanjkanja nemškega uradništva in z namenom, da bi bila uprava na slovenskem Štajerskem enaka kot v pokrajinah nekdanje Avstrije, so nacisti na slovenskem Štajerskem poleti 1941 ukinili okraje in uvedli okrožja. Osrednje Slovenske gorice so spadale pod okrožje Ptuj. Širše lenarško območje je bilo med nemško okupacijo 1941 – 1945 deležno vseh ukrepov nacistične raznarodovalne politike, s katerimi so želeli deželo čim prej ponemčiti, je v svojem strnjenem predavanju poudaril  dr. Marjan Toš, sicer dolgoeltni sodelavec Maistrovih prireditev na Zavrhu.

Nanizal je tudi podatke o žrtvah vojne 1941 – 1945 in zaradi nje na Slovenskem in tudi na lenarškem območju in pri tem izpostavil, da se z žrtvami ne sme manipulirati in jih tudi ne uporabljati za dnevno-politične ali strankarske namene. Izpostavil je nujnost pietetnega ravnanja z vsemi žrtvami vojne 1941-1945  in zaradi nje/izvensodni povojni poboji, ideološka obračunavanja/ in omenil postavitev spomenika vsem žrtvam zbirnega povojnega taborišča v Hrastovcu. Namenjen je trajnemu spominu na tiste, ki so bili v Hrastovcu umorjeni ali so umrli zaradi slabih  higienskih razmer, šibkega zdravja in hudega pomanjkanja.

dr. Marjan Toš                                                                       

L4558-02L4558-05L4558-10L4558-11L4558-13L4558-16L4558-17L4558-19L4558-23L4558-26L4558-29L4558-31L4558-35

Zadnjič posodobljeno (Petek, 04 December 2015 13:06)

 

V soboto 21. novembra 2015, sta v krogu domačih in prijateljev praznovala 50 let zakonskega življenja Franc in Jožefa Mlakar.

 JOŽEFA MLAKAR, z dekliškim priimkom KRAMBERGER, se je rodila 20. marca 1942 v Lenartu. Otroštvo je preživljala s starši, bratom in sestro, ki je umrla že kot otrok na kmetiji v Lenartu. Šolo je obiskovala v Lenartu. Po končani šoli je ostala doma in pomagala staršem na kmetiji.

FRANC MLAKAR, se je rodil 8. maja 1941 na Vardi 21 v Jurovskem Dolu. Ima starejša brata in sestro. Ko je bil star 10 let mu je umrla mama. Oče se je ponovno poročil. Dobili so še eno sestro. Otroštvo so preživljali na kmetiji na Vardi. Delo na domači kmetiji je zahtevalo pridne roke, zato je po osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Jurovskem Dolu, ostal doma in pomagal staršem. Čas je hitel in  Franc je kmalu postal vojak. Ko je odslužil vojaški rok, se je zaposlil v tovarni avtomobilov, kjer se je priučil za kovinostrugarja. Po poroki je pustil službo in pomagal na kmetiji Jožefinih staršev.

Jožefa in Franc sta se spoznala leta 1964, 15. novembra 1965 sta se poročila.

V zakonu so se jima rodili trije otroci Jernej, Jožica in Franci. Življenje jima dodatno polepšajo še vnukinja in štirje vnuki.

Leta 1980 sta se iz Lenarta z družino preselila v Zamarkovo, kjer sta delala na kmetiji. Leta 2006 sta kmetijo predala najstarejšemu sinu z družino, Jožefa in Franc sta se vrnila v Lenart, k hčerki in njeni družini. Družina Mlakarjevih je povezana, v bližini živi tudi mlajši sin z družino. Tistega lepega dne leta 1964, ko sta se vajini poti združili, gotovo nista pričakovala, da bosta skupaj napisala tako srečno in bogato zgodbo življenja.

Jožefa in Franc imata odprto srce za mnoge stvari in ljudi.  Oba sta člana Gasilskega društva Lenart že 50 let. Jožefa je soustanoviteljica Društva kmečkih žena in deklet Lenart, 21 let je bila tudi predsednica društva. Skupaj z drugimi gospodinjami nas je z domačimi dobrotami razveselila na številnih prireditvah.

V veliko veselje jima je, ko se zbere vsa družina, saj si imajo vedno veliko povedati.

L4555-02-TRL4555-29-TRL4555-31-TRL4555-40-D30L4555-44-D18

Zadnjič posodobljeno (Ponedeljek, 30 November 2015 09:37)

 

V Avli Jožeta Hudalesa, v prostorih Občina Lenart je do srede decembra na ogled razstava likovnih del uporabnikov VDC Polž Maribor. Razstavljena dela so nastala v septembru, v likovni koloniji, na temo "Moje pesmi, moje sanje. Slike razstavljajo uporabniki vseh enot VDC Polž Maribor in Vrtca Lenart, OŠ Lenart in Zavoda Dornava. Likovna dela najrazličnejših motivov, barv in tehnik odražajo talente in sposobnosti slikarjev. Lahko rečemo, da so nastala s srcem in dušo. Baloni, srce, inštrumenti, angeli, cvetje in metulji so najpogostejši motivi, so pesmi in sanje, ustvarjalcev slik. Tudi program otvoritve je bil prisrčen in zanimiv. Ljudsko pesem je zapela Alojzija Kukovec, uporabnica Mravlje Lenart, zaploskali smo tudi Mihu Miheliču, učencu OŠ Lenart. Spodbudne in pohvalne besede so ustvarjalcem slik namenili  direktorica VDC Polž Maribor,mag. Jasmina Breznik, strokovni vodja kolonije Rudi Uran in podžupan Marjan Banič. Povezovalka programa Darinka Čobec je program zaključila z besedami Franeta Milčinskega Ježka "Za dva groša fantazije, v žepu moraš le imet, pa že delaš coprnije, da vse lepši je ta svet."

DSC07180DSC07190DSC07194DSC07202DSC07206DSC07209DSC07216DSC07218

Zadnjič posodobljeno (Ponedeljek, 30 November 2015 09:07)

 

V času prireditev ob občinskem prazniku so člani Gledališke skupine OŠ Voličina zaigrali predstavo Kralj Matjaž, ki jo je režirala mentorica Petra Caf.  Kralj Matjaž se zaradi muhe, ki mu sede na nos, predčasno zbudi in prispe v sedanjost. Nadvse si želi najti Alenko in se skupaj z njo vrniti v pretekli čas. A vrnitev ni prav enostavna. Mu bo skupaj z mladimi gledalci uspelo rešiti vse uganke, ki mu stojijo na poti? Se bo lahko vrnil v preteklost? Mladi igralci, ki imajo že precej odrskih izkušenj, kar se odraža v njihovi sproščeni  in doživeti igri, so uspešno in domiselno rešili vse zaplete in predstavo pripeljali do srečnega konca.

DSC07132DSC07138DSC07147DSC07155DSC07160DSC07171DSC07174

Zadnjič posodobljeno (Ponedeljek, 30 November 2015 08:50)

 

 knjižnica-ovtar.docx

DSC07076DSC07083DSC07084DSC07087DSC07095DSC07102DSC07103DSC07112DSC07117

Zadnjič posodobljeno (Petek, 20 November 2015 06:04)

 

 JN_Lenart_Sporočilo_za_javnost_Lenart_11_11_2015.docx

DSC07073DSC07060

Zadnjič posodobljeno (Petek, 20 November 2015 06:08)

 

Lenarško žegnanje v nedeljo, 8. novembra, je pozdravilo sončno vreme. Slovesno sveto mašo v cerkvi sv. Lenarta je daroval upokojeni nadškof  metropolit dr. Franc Kramberger.  Še nikoli doslej dogajanje na trgu ni bilo tako zanimivo in pestro. Veliko ljudi uživalo ob  zimzelenih melodijah, ki jih je igrala PIHALNA GODBA MOL, zaploskali so  FOLKLORNI SKUPINI JUROVČAN iz Jurovskega Dola, ki je zaplesala splet štajerskih plesov, povezanih s šegami v času trgatve. Domači vinogradniki so  ponujali vino, sok, nekatera domača društva in organizacije so na stojnicah  ponujala zanimive izdelke.

 Na stojnicah, ki so bile postavljene ob Ptujski cesti, smo lahko našli tudi izdelke tradicionalne domače obrti-  medenjake, izdelke iz lecta, suho robo.  Vsekakor pa je žegnanje ni le verski praznik, ko goduje lenarški zavetnih sv. Lenart, ampak je tudi priložnost za številna srečanja in druženja s prijatelji, znanci in praznovanje v krogu družine.

https://www.youtube.com/watch?v=MlNMf4amTE8

4546L271DSC07022DSC07037DSC07044DSC07048DSC07051DSC07052

Zadnjič posodobljeno (Sreda, 25 November 2015 15:17)

 
Več člankov...