Poudarki iz govora Aleša Ariha

Letošnje leto zaznamujejo trije pomembni dogodki,  100. obletnica smrti Ivana Cankarja, 100. obletnica bojev za severno mejo  in Evropsko leto kulturne dediščine. Slovenski kulturni praznik ni samo spomin na Prešerna, ampak pomeni tudi skrb za kulturno dediščino, ki so nam jo zapustili naši predniki. Mi pa smo dolžni ustvarjati kulturo, ki jo bomo predali našim zanamcem. Dejstvo je, da smo zaradi kulture kot narod obstali in preživeli, ohranili svoj jezik in identiteto ter utrdili svojo prisotnost v zahodni civilizaciji.

Kultura ni samo razstava, koncert, gledališka predstava, je mnogo več, je način življenja, jo čutimo in vidimo in kot radi poudarimo - je duša naroda.

Kultura je odnos do materinega jezika, ki danes, žal, doživlja ponižanja v mnogih strokovnih institucijah, na fakultetah, v trgovskih središčih, v poslovnih objektih. Kot, da nas je sram jezika, ki nam ga je mati položila v zibelko.  Se je Maister zastonj boril za severno jezikovno mejo, je Majniška deklaracija bila sama sebi namen? Današnja politična elita, ki bi morala zaščititi slovenščino pred globalizacijo in internacionalizacijo se raje ukvarja s Palestino, z vračanjem Titovih avtomobilov…

Maistrova severna jezikovna meja razpada in se pomika proti jugu. Kje se bo ustavila, ne vemo.

Namreč, če greš v Svečino, na Plač ali Špičnik, ugotoviš, da so Avstrijci pokupili vinograde, hiše, z domačini govorijo nemško.

Problem ohranitve slovenščine je enako pereč ob italijanski meji, predvsem pa v Prekmurju.

Bolj optimistično je stanje z našo kulturno dediščino, ki je bogata, raznolika in v celoti gledano primerno vzdrževana, izjema so gradovi, graščine, dvorci, ki so v lasti države in lokalnih skupnosti. Tudi tu so svetle izjeme.

Država s tovrstno dediščino slabo gospodari, nima sistemske rešitve. Pohvalimo lahko občine, ki so same obnovile marsikateri objekt, ki ima spomeniško in kulturno vrednost.

Poseben poklon velja ljubiteljski kulturi, številnim kulturnim društvom, pevskim zborom, gledališkim skupinam, folklori in drugim ustvarjalcem, ki  z veseljem in zagnanostjo ustvarjajo živo kulturo, za svojo dušo in za okolje v katerem živijo.

Bodimo ponosni na svoj jezik, na kulturo, na svojo državo, čeprav ni takšna, kot si jo želimo in zaslužimo.